Sonce je spet žgalo, ob 11h dopoldan so termometri ob cestah merili že 39 stopinj. Tekočina v bidonu zadošča zgolj za pol ure, nato je treba doliti novo, ki pa se spet segreje v desetih minutah. Zato sem se ustavljal in kupoval v okrepčevalnicah ob poti oziroma plaži.

Poleg obvezne Coca cole, ki ima veliko kalorij, sem se odžejal tudi z vodo iz kokosovega oreha in pa sadeži ananasa.

Coco gelato stane 2,5 reala (1,1 eur), en ananas, že narezan pa 1 real (45 centov). Ob cesti dobiš tudi dobrote, ki jih domačini pečejo in kuhajo kar ob cesti.

Je pa treba biti zelo previden na kolesu, kolesarjev avtomobilisti ne upoštevajo. Še policaji ne, sva direktno pred njim peljala skozi rdečo luč in sploh ni reagiral. Drugače smo s fanti trenirali po avtocestah severno od Ria, po odstavnem pasu, ko pa sva zadnjič peljala iz mesta proti plaži, pa me je po parih opozorilih usmeril na slepo ulico in me na njej kakih par minut ''pral možgane'' – naj stalno držim za zavore, ne na vrhu aerobarov, sploh pa ne brez rok, naj ne prehitevam po levi, naj dajem prednost avtom, dasiravno jo imam jaz, naj ne slikam med vožnjo  in tralala.

Slednje najbrž zato, ker sem njega škljocnil, ko je telefoniral med vožnjo – on verjeno lahko, ker on je pa domorodec...saj moram potrkati ampak v 30 letni (razen pozimi) skoraj vsakodnevni vožnji še nisem imel prometne nesreče z avtom. Drugače padcev pa ful. Razen nekje leta 1985, ko sem ''povozil'' kamion hruško (model je na vsem lepem zabremzal na vse štiri), sem ga z glavo malo rinil pred sabo, pol je pa pametnejši popustil...kakih 5 m sem letel po zraku in ves strgan prišel ob 7h v službo. Odsihmal načelno za kamioni ne vozim več.  

No, tle res ni bilo šale. Mimo bloka, kjer Alex stanuje vodi vpadnica v mesto – pazi, 12 pasovnica – 6 pasov noter in 6 pasov ven. Kamna niti slučajno ne vržeš čez, še do polovice ne. Ker je še zeleni pas vmes.

Da prideš peš čez, se trikrat zamenja zelena...brez heca. Si predstavljate, da se 12 milijonov ljudi odpravi v nedeljo ven iz mesta, ali pa v soboto dopoldan nakupovat v center. 2 uri sva zadnjič vozila iz 15 km oddaljenega centra.

Zato tudi nisem videl ne Copacabane, ne Pao de sucar, pa nič zato, sem bil tam pred leti. Še do Kristusa sem samo tekel, videl ga pa nisem, ker je bil v oblaku. Proti letališču so pa vmes med dve šestpasovnici postali še stebre in gor po luftu še eno šestpasovnico, da imajo sedaj 18 pasov. Pa še se obeta nova infrastruktura – Rio je dobil kandidaturo za olimpijado leta 2016. In na sporedu so čistke, Rio ima ogromna naselja favel (kot v Ameriki geto in Južnoafriški republiki Soveto). In sedaj kakšen dan policisti počistijo z mafijo, druga dan pa mafija s policisti. V glavnem droga.

Sem se peljal skozi en del ene od favel, drug dan je bil isti del favele na TV, trije mrtvi. Bognedaj, da ti avto tam crkne, menda. Če imaš srečo prideš zgolj nag od tam, če ne, mrtev. No, meni so to že za Soveto v Johanesburgu rekli, pa sva z Ivotom tam vse poslikala in posnela, še njihov doma zvarjeni pir sva pila.

Kot pravemu Telekomovcu, tam sem namreč zaposlen še leto dni več kot v triatlonu (27 let delovne dobe), mi je oko obstalo tudi na telefonskih linijah (prav to je moje prodročje). Namesto droga so uporabili kar bukvi podobno drevo in nanj obesili vse kar se je obesit dalo – ISDN, ADSL, Siol in še Mobitel (kdo bi pa kopal za linijo za mobitel če gre po luft..).